Renault Laguna Coupe MonacoGP

10.9.2011 ob 18:59 | Urban Dolinšek in Sanel Salkić

Prva Laguna je zapeljala na ceste leta 1993, kot naslednica modela 21. Sprva je bila na voljo le kot limuzina, leta 1995 pa je na trg prišla še karavanska različica. Čeprav je šlo za umirjen avtomobil višjega razreda pri Renault-u, je ponudila izbrancem, tako v 1. kot tudi 2. generaciji, tudi pikanten priokus s 3.0 L V6 agregatom.

S tretjo generacijo pa so se inženiriji pri Renaultu še bolj posvetili legi na cesti. Laguno so opremili s štirikolesnim krmiljenjem, zaradi katerega je avtomobil, dolg 4.7 m, okreten kot mestni malček. Prvič pa je na trg prišla tudi coupe različica. Letos je Renault lanisral tudi posebno izdajo le-te, ki sliši na ime Renault Laguna Monaco GP.


Foto: Miha Fabijan

Kot sem ugotovil, ji ime popolnoma pristoji. Na parkirnem prostoru me je čakala sveže očiščena bela lepotica. Biserno bela barva je v sončnem opoldnevu še potencirala njen, bom rekel, nadstandardni izgled. K prepoznavnosti serije pa pripomorejo še črna streha in grafitna platišča. Po kaki minuti ogledovanja se le usedem v avtomobil, kjer me objamejo usnjene opore na sedežih. Tudi v notranjosti avtomobila so plastike lakirane v biserno belo barvo. Sredinsko konzolo pa, poleg komand za dvopodročno klimo in radio, krasi še navigacijski zaslon.


Foto: Miha Fabijan

Kot že samo ime pove, gre za bogato opremljeno različico. Praktično nepogrešljivi so prostoročna kartica in samozaklopna ogledala. V veliko pomoč pri vidljivosti je bi-xenonski par prednjih žarometov in senzor za dež, ne smem pa pozabiti tudi samozatemnjevalnega sredinskega ogledala. Zanimivo je, da avtomobil ni imel vklopljene funkcije dnevnih luči, čeprav te v žarometih so. Na tak način se po nepotrbnem trošijo drage xenonske žarnice. Na daljših poteh je priročen tempomat, v mestih pa je pametno vklopiti omejevalnik hitrosti. Obvolanske kontrole upravljajo Bose 5.1 sistem ozvočenja. Sicer sem vajen opremljenih vozil, a me je ravno ozvočenje močno presenetilo. Čeprav ne gre za tekmovalni komplet z močjo 1 kW, je vseeno sistem, ki ponuja odlično kvaliteto zvoka. Moram pa priznati, da sem potihem upal na električno nastavljive sedeže. Ker je bilo poletje sicer nisem potreboval ogrevanja sedežev (in jih tudi ni), hlajeni sedeži pa bi bili več kot dobrodošli. Če že grajam, bom dodal, da bi si tak avtomobil zaslužil tudi radarski tempomat.


Foto: Anže Sedej

Notranjost se sicer ne razlikuje od limuzinske različice, no vsaj spredaj. Zadaj je avtomobil tipično kupejevski. Zadaj sedeči imajo sicer zadosti prostora za noge, a ga zmanjka za glavo prakitčno vsem, ki so višji od 1.80 m. V nasprotju z višjimi potniki zadaj, imata voznik in sovoznik oblico prostora spredaj. Sama lega za volanom je fantastična, preglednost naprej odlična, preglednost nazaj zadovoljiva. Pri kupejevskem zadku ne gre pričakovati neke nadpovprečne preglednosti nazaj in so parkirni senzorji takorekoč obvezni. Vendar bi si tudi tu avtomobil zaslužil že vsaj vzvratno kamero če ne tudi parkirnega asistenta, ki bi sam poskrbel za parkiranje avtomobila.


Foto: Miha Fabijan

Čeprav gre v notranjosti večinoma za materiale, ki so prijetni na otip in pogled, pa ne morem spregledati dejstva, da sta vratca predala in plastika, kjer so zračniki za zadnjo klop, iz plastike, ki je za tak avtomobil preveč cenena. Nekako tako, kot da bi vozilo opremili s 15" jeklenimi platišči po možnosti brez okrasnih pokrovov.

Avtomobil, ki sem ga vozil, je bil opremljen z 2.0 dCi 180 motorjem. Sama poraba ima zelo širok razpon. Najnižja poraba je bila 6 L/100 km pri razdalji nekaj nad 100 km. Poraba pri preizkušanju avtomobila v Krškem pa je presegla številko 8.5 L/100 km. Čeprav je morda čutiti veliko porabo pa jo užitek v vožnji odtehta. Najvišji navor znaša 360 Nm pri 2000 obratih v minuti, a je navora in moči povsem dovolj tudi v nižjih obratih. Vožnja je tako udobna in lagodna, moči pa je več kot dovolj tudi za prehitevanja.


Foto: Miha Fabijan

Ker sem tip človeka, ki pusti najboljše bombone za konec, se bom na koncu lotil tudi štirikolesnega krmiljenja. Čeprav se kolesa obračajo le za nekaj stopinj, je končni rezultat veliko bolj očiten. Pri zaprtih ovinkih in ožjih ulicah za volanom ni občutka okorne limuzine. Ravno nasprotno, avto mi je deloval celo bolj okreten kot clio III. Pri nižjih hitrostih se zadnji kolesni par obrača nasprotno prednjemu, pri višjih pa enako. Zato je nekaj prvih kilometrov na avtocesti rahlo nenavadnih, a se človek hitro navadi takega obnašanja avtomobilia. Že samo menjava prometnih pasov je tako veliko hitrejša in bolj elegantna. Saj je čudno prebrati kaj takega, to je potrebno enostavno izkusiti.

Renaultu je s tem avtomobilom skoraj popolnoma uspelo. Gre za avtomobil, ki se odlično vozi in mu pristojita luksuz ter blišč. Proti tekmecem mu še vedno manjkajo kaki pripomočki, a se je potrebno zavedati, da je krepko cenješa alternativa, ki ne ponuja nič manj užitkov tako v vožnji kot tudi lasti. Morda zna pritegniti tudi kak pogled več kot Audi A5 in Mercedes C coupe.